Dojenje – moja zgodba

Glede na to, da je bil v začetku avgusta, svetovni teden dojenja (1.8.-7.8.), sem se odločila, da se opogumim in s tabo delim tudi svojo zgodbo. Najino zgodbo. Ker sem se včasih izogibala tej tematiki. Ker sem imela glavo polno predsodkov, tabujev, napačnih misli in strahu pred nepoznanim. Ker zdaj vem več. In mogoče s tem zapisom tudi tebi kaj olajšam, če si bodoča mamica ali mamica, ki doji in se tudi ti soočaš z vrsto vprašanj in težav.

To zgodbo pišem že skoraj cel mesec. 🙂 Ampak tako je to, z majhno nagajivko, ki je pred dobrim tednom dopolnila že 3 mesece. Torej, začnimo na začetku…

Ko sem bila noseča, sem bila že v štartu odločena, da bom polno dojila. Kljub temu, da si nisem predstavljala kako to zgleda in da sem se ob misli na dojenje čudno počutila, ampak na druge opcije nisem niti pomislila. Zdela se mi je edina izbira. Ko sem hodila na ginekološke preglede, so bili povsod plakati, ki so podpirali dojenje in sama pri sebi sem si mislila, da je to res nekaj najbolj naravnega in enostavnega. Da to kar steče od prvega trenutka dalje. Oh kako sem bila naivna.

Pa je prišel porod. Izkušnja kot nobena druga. Izkušnja na katero te nobena knjiga, noben pogovor, video ali kaj drugega ne more pripraviti. (Več o tem napišem v mojem naslednjem blogu.)

In s tem je prišel tudi moj prvi stik z dojenjem.

Po porodu, ko so hčerko pregledali, uredili ter mi jo položili na prsni koš, mi je babica pomagala, da sem jo prvič pristavila na dojko. Občutek, ko se malo bitje prvič prisesa na tvoje prsi je čuden, a hkrati tako naraven. In madona kašen vakum naredijo ta mala ustka!! Resnično sem bila presenečena. In ja, bilo je zelo boleče, ampak po vsej porodni bolečini sem sprejela za normalno, da te vse v povezavi z otrokom enostavno boli. 🙂

Ko daš porod čez, vidiš svet drugače. In tudi jaz sem ga. Ni mi bilo več neprijetno, tudi če sem bila napol razgaljena, z otrokom prisesanim na dojko, sredi hodnika. Občudovala sem to čudovito bitje, ki je bilo šele kakšno uro na svetu, kako se muči s hranjenjem, ki je za te male dojenčke resnično naporno delo.  Po določenem času dojenja je hčerka zaspala in so jo odpeljali na vse ostale preglede. Tisti dan sem jo dojila samo še enkrat, ostalo pa so jo imeli pod nadzorom, ker je bila od poroda zelo utrujena. Tudi noč je prespala brez dojenja. Drugi dan zjutraj je bruhala plodovnico, zato smo se prvič dojile šele okrog 14h.

In takrat so se začele težavice. Na eno stran se je dojila normalno, na drugo stran pa mi nikakor ni šlo. Ko sem jo pristavila je samo cmokala v prazno in ker seveda ni in ni šlo, se je začela jeziti, kar je seveda še otežilo vse skupaj. S pomočjo prijaznih sester, ki so mi jo pomagale pristaviti nama je potem parkrat nekako šlo.

Kasneje je vse skupaj postalo težje in na koncu mi je ena od sester svetovala uporabo nastavka za dojenje na tej strani, ki nikakor ni šlo.  Očitno je bila na tej strani bradavica drugačna in je moja hčerka ni mogla pravilno zagrabiti. Tako smo začele uporabljati nastavek na tej strani, ki sem ga dobila v porodnišnici na izposojo in kar naenkrat se je zazdel svet lepši. Tako se je vsaj podojila na obeh straneh, za kar sem bila hvaležna predvsem drugi dan po porodu, ko so se začele tudi spremembe v mojih prsih. Kar naenkrat so postale vroče, boleče in otrdele. Zato sem jih masirala in se trudila pogosteje dojit. Uh kako olajšanje je bilo, ko sem dojila. Tudi če je bilo boleče. 

Toda ob pogostejšem dojenju je prišlo tudi do večjih bolečin v trebuhu, ker se maternica pospešeno vrača na svoje mesto, zaradi povečanega izločanja hormona oksitocina med dojenjem. Uh.. občutek je bil kot menstruacija na steroidih! Ampak sem si govorila, da je to dober znak in nekako je tudi to izvenelo po kakšnem tednu.

Ko smo prišle domov so se težave z dojenjem še stopnjevale.  Vsakič sem se mučila in imela občutek, da mi ne uspeva. Da sem zato slaba mama. Ker so mi popuščali živci. Ker sem jokala. Ker nisem mogla več, od neprespanosti. Nisem znala dobro podirati kupčkov, nisem vedla kako naj hčerko premikam in kako naj jo postavim, ali je jedla dovolj ali ne, obupavala sem nad nastavki, ki sem jih zdaj uporabljala na obe strani,  spopadala sem se z poporodno otožnostjo in podivjanimi hormoni. Počutila sem se popolnoma nesposobna in nemočna. 

Na vrh vsega smo imeli prvo noč doma vik in krik, ki se več ur ni umiril. Ker mi v porodnišnici nikoli skoraj ni jokala sem seveda zagnala paniko, kaj bi lahko bilo narobe. Z možem sva klicala na urgenco in v porodnišnico, kjer sva dobila odgovor, da verjetno nimam dovolj mleka in je lačna, zato naj ji dodam adaptirano mleko. Kakšno mleko?? Seveda nisva imela doma nič, ker sem jaz gladko pričakovala, da bo dojenje mačji kašelj. Tako je moj preljubi mož hitel ob 4h zjutraj v dežurno lekarno po to adaptirano mleko. V tem času sem jo že n-tič podojila in končno je uspešno zaspala. Tisto noč smo vsi trije spali na postelji, midva z možem vsak na skrajni strani postelje in najina kraljična na sredini obdana z blazinami. Ni treba posebej pouarjat, da se tisto noč midva nisva čisto nič naspala. 🙂  

Zaradi te noči, sva se v naslednjih dneh, srečali tudi s tehtanjem pred in po podojih, po navodilih patronažne sestre. Tehtanje je vsej tej mešanici dodalo samo še večjo mero stresa, zato sem se zavestno odločila, da se ne bom obremenjevala in kaj hitro opustila tehtanje. Prepričana, da bo boljše. Da se bo tudi laktacija normalno vzpostavila, ker sem bila trdno odločena, da bom polno dojila. In se je.

Doma sem imela težave še s položajem za dojenje. Ker drugega položaja, kot leže na boku iz porodnišnice nisem poznala, sem še nekaj dni ustrajala samo v tem položaju. Nihče mi ni pokazal in povedal v kakšnem položaju naj jo dojim. V štartu sem jo dojila leže na boku, da je njena glava počivala v mojem pregibu komolca in predvidevala sem, da je moj položaj ok, glede na to, da ga nihče v porodnišnici ni komentiral. No, ni bil. In veliko pregledanih video vsebin kasneje, sem se opogumila, da preizkusim še kakšen drugi položaj. Tako sva poskusili dojenje v fotelju in bila sem pozitivno presenečenje, ko sem ugotovila, da je vse lažje steklo in da se je hčerkica tudi prej najela kot ponavadi. Manj so me po dojenju bolele bradavice, opustile sva rabo nastavka in par dni sem se skoraj počutila v nebesih.

Ampak potem je spet sledilo obdobje slabega pristavljanja ter posledično obupno boleče  in vnete bradavice, živci na robu zloma, moj jok, njen jok, nemiren otrok. Kot vrhunec vsega groznega pa je bilo, ko so se začeli kazati še znaki za glivično vnetje bradavic in sem se aktivno lotila reševati tudi tega problema.

Ogromno prebranih forumov in poguglanih strani kasneje, sem postala že pravi izvedenec za dojenje in vse mogoče težave. Zdaj vem vse finte. 🙂

Če ceniš svoje zdravje – NE beri forumov in ne googlaj vsega med nosečnostjo in po njej!!

Oziroma, uporabi zdravo kmečko pamet med prebiranjem le teh. 🙂

Okoli 3. tedna me je presenetil poskok v rasti z maratonskim dojenjem, ko se je hčerka želela dojiti večino dneva na pol ure ali še bolj pogosto. Ampak tudi to je po par dneh šlo mimo. Po dopolnjenem prvem mesecu pa so se temni oblaki naenkrat razgrnili in končno je posijalo sonce.

Veliko lanolina, dihanja, umirjanja, bachovih kapljic in časa posvečenega samo nama s hčerko, kasneje, nama dojenje laufa in zdaj v tem uživava obe. Kljub vsem težavam, lahko rečem, da imam zelo veliko srečo, saj sva že od začetka imele dokaj enakomeren ritem dojenja in se je zbujala na 2-4h za hranjenje. Po dobrem mesecu je ponoči prespala že 5-6h, zdaj pa že par tednov uživamo v 8-9h spanja ponoči. Še vedno pride kdaj dan ali trenutek, ko nama ne gre, ko se trudiva in ko je psihično in fizično naporno. Ampak srečna sem in hvaležna, da imam možnost, da polno dojim, brez potrebe dodajanja umetnega mleka. In posledično še bolj spoštujem svoje telo in moč mojih misli. To, da moja hčerka lepo raste in je vesel in živahen otročiček je pa nekaj najlepšega na svetu. Ampak to je spet tema za en drugi dan. 😉

To je moja zgodba.

#nisisamamama

P.S: Če imaš sama kakšno vprašanje glede dojenja, reševanja težav, nosečnosti, poporodnem obdobju, mi pa kar piši. Vesela bom, če ti bom lahko kako pomagala. 😉