Moja porodna zgodba – 8 dni čez rok

Odpreš FB in pred tabo se pojavi fotografija mamice, na bolniški postelji, ki v naročju pestva majhno štručko. Njen velik nasmeh in solzne oči. In v sebi začutiš srečo. Še včeraj je objavila sliko s trebuščkom, danes pa je otročiček že tu. Oh kako lepo in enostavno se zdi. In pokomentiraš: “Čestitke! <3”.

In je bilo vse prej kot to. Ne zaveš se njene bolečine in ne vidiš globoke utrujenosti, ki ji seva iz oči. Vsi njeni občutki nemira, vsa borba, stres, bolečine, neprijetnosti…

To je moja porodna zgodba. In pišem jo zato, ker preden sem to sama doživela, sem razmišljala kot oseba v prvem odstavku.  In potem sem bila neprijetno presenečena, ker moj porod ni bil čisto nič podoben tistemu iz filmov, knjig in pogovorov. To je le ena od neštetih unikatnih zgodb, saj je vsaka nosečnost in porod drugačna zgodba. To so moji občutki in moje misli.  Mogoče pa se še katera najde v njej. 🙂

11.5.2019
Ok pa je tu. Predviden datum poroda. Ta dan, ki ga po 9ih mesecih že nestrpno čakaš in se ti zdi kot ciljna črta na tekaškem tekmovanju.  Končno smo tu!
In čakam že 1 uro na neudobnem stolu v Ambulanti za patološko in rizično nosečnost (APRN), da spet opravijo CTG in pregled. Za tiste, ki ne veste kaj CTG je – to je 20minut neudobnega ležanja na boku, ko si prepasan s trakovi in elektrodami z neprijetno mrzlim gelom čez trebuh in ti merijo srčni utrip otroka ter spremljajo pojav popadkov.

“Ga. Klemše še nič popadkov ni.” mi reče sestra po CTG-ju. Amm.. Ja. Vem. Ker če bi začutila kakšno črvičenje v trebuhu bi verjetno naredila že celo paniko. Potem je sledil še pregled pri dežurni ginekologinji. “Zaenkrat se še nič ne dogaja, tako da se spet vidimo čez dva dni.” Ja, to je ta super realnosti. Ko greš enkrat čez rok, moraš vsak drugi dan na pregled in CTG v porodnišnico ali APRN, kar je v mojem primeru pomenilo več pregledov v zadnjih 2h tednih, kot v celi nosečnosti skupaj. Ja no, kaj sem pa med nosečnostjo javskala, da so preredko tej pregledi. 🙂

Tako… Predviden dan poroda  je tu in dogaja ne še čisto nič. Malo sem ostala kr razočarana, ker sem danes pričakovala, da se bo zgodilo veliko novoletno odštevanje in porod. Optimistka. 🙂

11.5.2019-17.5.2019
Ta teden se je vlekel kot kurja čreva.  Vsak drugi dan sem hodila na preglede in vsakič že vnaprej napovedala ginekologu in sestram, da se še nič ne dogaja. V šali sem vedno pravila, da otročiček čaka polno luno, ki je bila 18.5. oziroma da, se konča še zadnje gradbeniške podvige doma. V tem tednu sem preizkusila vse mogoče vraže, ki naj bi pospešili porod, ampak razen tega, da mi je jezik otekel od preveč ananasa, nekega učinka ni bilo. 🙂

Še dobro, da sem bila na koncu normalno mobilna in neodvisna in da sem se lahko vsakič peljala na pregled sama. Tako sem vsaj navdušeno ugotovila, da znam vrhunsko bočno parkirat. 🙂 Pa resnično se nisem počutila kot nosečnica. Izdajala me je edino zadihanost, ko sem na pregled vedno pridivjala po stopnicah zadnjo sekundo, tako da sem imela tudi krvni tlak posledično vedno na meji. Verjetno tudi nisem zgledala da sem noseča, kaj šele toliko čez rok, ko sem večkrat skoraj tekla na recepcijo v bolnico v drugi stavbi in nazaj, ker prijavni sistem tam ni delal.

Vsak pregled se mi je zdel cela dogodivščina, predvsem, ker je vsakič bil drugi ginekolog(inja) dežuren in sem spoznala skoraj vse osebje porodnišnice. Na začetku me je medicinska sestra/babica poklicala ga. Jogan Klemše, po tolikih obiskih pa me je edino v čakalnici klicala že po imenu. Eni pregledi so bili bolj boleči, drugi celo zabavni.  Na enem pregledu je bila prisotna tudi ena študentka/specializantka, tako da sem tudi sama marsikaj zanimivega zvedela in ji iz prve roke povedala marsikaj o simfiziolizi (več o tem v drugem blogu). Predvsem sem se pa nasmejala, ko ji je ginekolog razlagal, da tako visoke ženske imamo velikokrat manjši trebuh, da pa to ne pomeni da je tudi otročiček manjši, ampak da smo kot gosenica, ki je pojedla peško od češnje. Polna luna, kje si?? 😀

Nekje v sredini tedna se je konćno odluščil sluzni čep, ki je eden od indikatorjev, da se približuje porod, tako, da sem bila vsaj malo olajšana, da sem vedela da se je začelo dogajati. Vedela sem, da ima otročiček 10 dni časa, da se odpravi sam proti izhodu ali pa da bodo drugače umetno sprožili porod. In tega si resnično nisem želela. V meni so vreli občutki neučakanosti in strahu, a hkrati sem bila noro pomirjena z vsem skupaj. Mogoče ker se realno nisem zavedala kaj vse me še čaka. 😀

Se nadaljuje….