Porod je veliki finale 9 mesečnega obdobja, po katerem se ti življenje obrne za 360°. Med nosečnostjo fantaziraš kako lepo bo, ko boš prvič držala svojega otročička, kako čarobno bo, polno ljubezni in topline, kako bo življenje lepo in izpopolnjeno, ko bo otrok v njem. In končno napoči ta dan D.
Zame je bil to 19.5.2019. Ko je na svet prišla Evelyn. Moja največja učiteljica, moje srce izven mojega telesa. Kako sem doživela svoj porod si lahko prebereš TUKAJ.
Po porodu sem bila zelo izmučena, ker zaradi popadkov celo noč nisem spala. Ko so me iz porodne sobe pripeljali na oddelek se zaradi utrujenosti sploh še nisem zavedala kaj se dogaja. Ampak me je pokonci držal adrenalin. Evelyn so kmalu po tem ko je moj mož šel, odpeljali v sestrske prostore še do konca pregledat in sestra mi je rekla, da mi jo pripeljejo, ko jo bo potrebno spet podojiti. Ok. Malo zadiham. Gledam skozi okno in se sprašujem kaj naj počnem. Zaspana res nisem bila. Začnem klicat družino in vsem po vrsti sporočam aktualne novice, ker so že od prejšnjega večera vedeli, da sem v porodnišnici. Smejem se. Jokam od sreče. Hecam se na svoj račun. Kot da je bil ta porod res nekaj najlažjega. Potem z vsemi bolečinami odracam nazaj v posteljo. V tem času zamenjam “cimro” v sobi.
Mine nekaj časa in moji cimri pripeljejo njeno punčko. In mine spet nekaj časa in moje punčke od nikjer. Postajam vedno bolj živčna, ker tako ne vem kaj pričakovat in kaj si misliti. Pa prašam sestro kje je moj otrok in mi reče, da še spi in je v sestrskih prostorih. Ok. Malo se pomirim. In potem nestrpno čakam to 14:30, ko pride ura obiskov. Takrat mi jo pripeljejo nazaj, ko pride tudi mož. Pa jo podojim, se pocrkljamo in samo pomežiknem pa je obiskov konec in spet ostanem sama. Počasi premlevam in podoživljam te trenutke. Kako čudno. Kar otroka imam. Svojo punčko. Pa me malo neplanirano zmanjka in se po par minutah panično zbudim. Koliko je ura? Kje je Evelyn? Kaj se dogaja?
Ok moji možgani se pomirijo, ko ocenijo in pregledajo sobo, uro in poštekajo, da je minilo samo nekaj minut. In čakam dalje. In čakam. In umes pride večerja in cimra se s svojo dojenčico doji pa previja pa spi. In jaz sem sama. In začnejo se kopičiti očutki tesnobe.
Spet prašam sestro kako je moja dojenčica in spet isti odgovor. Use ok, spi in mi jo pripeljejo, ko jo bo treba podojiti.
Celo noč sem se premetavala in bila napeta. Parkrat me je malo zmanjkalo, ker fizično nisem mogla več, ampak glava je bila v hiperdriveu in me je usakič po par minutah zbudila. Pa tudi vsi glasni zvoki niso pomagali. Sploh jok dojenčkov iz sosednjih sob, ko sem se vsakič spraševala če je to Evelyn in če mi jo bodo zdaj zdaj pripeljali. No, pripeljali so jo šele zjutraj ampak jaz zaradi tega nisem spala niti 1h v kosu. Je ona še zame.
Drugo jutro so mi povedali, da je zjutraj bruhala plodovnico in je bila zato zelo utrujena in sva se šele popoldan podojili. Ta dan sem jo imela pri sebi ves čas ampak je božica res večino dneva prespala. Ponoči so me prašali ali jo spet odpeljejo in sem se strinjala, ker sem vedela, da sem preveč utrujena in me je bilo strah, da se nebi zbudila, če bi bilo kaj narobe. Ampak spet ponoči nisem spala.
Tretji dan sem bila že malo navajena na previjanje in dojenje in čeprav si nisem upala niti na WC, sem bila pomirjena in srečna. Vsakič ko sem pogledala mojo spečo kepico sem se počutila pomirjeno, kljub vsej neprespanosti. Ponoči je bila prvo noč ob meni in mislim da sem občasno pozabila še mežikati, toliko sem bila napeta in jo ves čas opazovala kot sokol. Ponoči se je enkrat začela “dušiti” po dojenju in sem naredila celo paniko, na koncu se je izkazalo, da jo mučijo samo “miške” v nosku.
Mislim da je moje srce oddelalo nadure v tej noči. Krivo je verjetno bilo to, da sem bila konkretno neprespana in z Evelyn sem imela zelo malo skupnega časa takoj na začetku, da bi se sploh lahko privadila na vse občutke. Bilo me je strah. Kaj če ne zmorem? Kaj če se ji kaj zgodi in jaz ne bom vedla kako ji pomagat? Kaj če mi zaspi in se ne zbudi več? In ko si utrujen so misli še toliko bolj napihnjene in kaotične, sploh v telesu preprlavljenim z adrenalinom in kortizolom.
Pa pride dan odhoda. Ko dobimo zeleno luč od pediatra in ginekologinje, sem že po luftu. Počakat je treba samo še moža in odpustnico in gremo končno domov, kjer se bom lahko naspala (Optimistično, sej vem.).
Končno pride tajnica z odpustnicami, preda kuverto in nam zaželi lepo pot. In takrat prvi šok. Hmm.. ok..in zdaj? Kaj pride še kdo kaj povedat? Pogledat če sem Evelyn dovolj oblekla, če sva jo prav dala v lupinici, če smo ok za odhod? Polna sem bila nesigurnosti in strahu, ob pogledu na mojega moža, ki pa je čakal moja navodila, kaj sedaj, je bilo vse še slabše. V tistem trenutku bi najraje ostala kar v porodnišnici. Pa preden sva vse stvari prištimala je Evelyn spet postala lačna, tako da je bilo treba jo spet podojit, pa previt, pa preoblečt ker se je pobruhala in tako sem imela čas se pomiriti in sem bila spet navdušena in neučakana da gremo domov.
In potem smo šli. S cmokom v grlu smo zapustili porodnišnico in ves čas sem se ozirala, ker sem imela občutek, da bo nekdo vsak čas pritekel za nami. Kot da smo ukradli dojenčka. 🙂
Po treh dneh sem končno stopila na svež zrak. Še kot naročeno je bilo po celem tednu dežja sonce in na prvi pogled je bilo vse idilično. Meni so se začele tresti noge. Naredim paniko, da je sploh ne znamo zvezat v avto, pa me mož pomiri, da je že vse naštudiral doma in lupinco v nekaj trenutkih priveže na stol. Aleluja. Se napokamo v avto in odrinemo proti domu. Na poti sem poklicala še brata, ker se nisva še slišala od poroda. In v trenutku ko sem zaslišala njegov glas se mi ulijejo solze. Začela sem hlipat in ihtet ter res s težavo karkoli odgovarjat. Klic je bil kratek in se poslovimo, da se itak vidimo kmalu. Že v porodnišnici sem sklicala starše, da bodo lahko vsi prišli nas na hitro pogledat in potem nas pustili pri miru, da se navadimo na novo situacijo. V resnici se je potem moja histerija in panični napad stopnjeval in je moj mož rekel, da bo vse poklical in da se vidimo, ko se bomo malo namestili. Do doma se moje hlipanje nekako pomiri. Še dobro da Evelyn spi.
Moj dragi odklene vrata in gremo v stanovanje. Najprej me pričaka noro navdušeni pes Reny, ki me je očitno tolko pogrešal kot jaz njega. Se midva prečohava in pocrtava in potem mu damo za povohat še Evelyn. Da je lahko prepričan, da nisva prinesla kakšne mucke domov. 🙂
In sledi drugi šok. V času, ko sem bila v porodnišnici, so namreč skončali še zadnja gradbena dela, okrasili in počistili celo stanovanje. In meni je srce padlo v hlače. Vse je bilo prekrasno in popolnoma drugačno kot preden sem odšla v porodnišnico in počutila sem se, kot da sem prišla v tuje stanovanje, ne domov. Oblijejo me solze. Začela sem se trest in se sesedla na žogo (ker zaradi šivov, me je že tako vse bolelo in nisem mogla normalno sedet). Pa začnem hlipat in lijejo mi krokodilje solze po licih. Kljub temu, da mojemu možu ni bilo nič jasno, me je v tišini objemal, ko sem hlipala v njegovo ramo. V meni je vrelo tisoče občutkov.
“Nevem kaj naj z njo. Sploh nisem pripravljena na to. Kako bom vedla kaj rabi? Kako jo oblečt? Kakšne papirje moramo urediti? Kako bomo spali? Sploh mam use cunje? Kaj če se mi začne spet dušiti? Kaj če se ne bom zbudila ko bo jokala? Kaj če se s čim okuži? Kaj če bom najslabša mama? Kaj če ne bom vedla nič?…” in tako se je moj monolog nadaljeval pol v solzah naglas in pol v moji glavi. Tresla sem se, jokala sem in hiperventilirala, zraven usega me je pa use še noro bolelo. Ampak potem me je mož nekako pomiril in dan se je nadaljeval normalno. Pokazala sem mu, kako se previja, z Evelyn smo se dojile in počasi smo padli v nek ritem.
Kot nalašč je bila ta prva noč doma najhujša od vseh. Kako je zgledala si preberi v mojem blog zapisu o dojenju TUKAJ.
In posledično se je na tako noto nadaljeval cel prvi teden. Bil je grozen. Večino časa, ki ga je Evelyn prespala sem jaz prejokala. Kar tako brez razloga. Nisem imela moči niti za klice. Z družino nisem govorila cel teden, ker sem takoj ko sem zaslišala glas od koga bruhnila v jok. Kar sem uspela komunicirat je blo prek interneta in še to sem omejila na minimalno, ker sem bila resnično sesuta. Telo me je bolelo, da sem drhtela od bolečine. Sploh po enem tednu, ko so se šivi začeli celiti.
Na to te nihče ne pripravi. Nobena knjiga, nobena zgodba, nič. Ko hormoni ponorijo je resnično grozno in strahotno. Imela sem taka nihanja kot nikoli poprej. Na trenutke sem se počutila, kot da nisem v svojem telesu. Ko sem si prvič umila glavo, približno en teden po porodu, me je zbadalo celo telo, srbela me je koža, imela sem občutek, kot da niso moji lasje. Resnično izven telesna izkušnja. Na zrak sva z Evelyn šle šele dva tedna po porodu. In to samo za 10min na balkon. Za prvi sprehod sem po dveh tednih šla peljat Renya na sprehod. In lahko bi prisegla, da tiste noge niso moje. Vsi tej fizični občutku so še toliko bolj prispevali k mojim strahovom, negotovosti in nihanju razpoloženja. Ob vsem tem je najbolj nastradal moj mož. Že tako je bila tudi zanj vsa ta situacija nova ampak je moral bit most med mano in vso družino ter prenašat še moja nepredvidljiva nihanja. V enem trenutku sem bila presrečna in se smejala, že naslednjo sekundo sem jokala že samo če me je pogledal. Pa občutki jeze in nemoči, ki so kipeli iz vsake moje pore.
Šele ko je Evelyn dopolnila 3 mesece so se te stvari začele zares umirjat. In se je telo počasi začelo zlagati nazaj. Lagala bi, če bi rekla, da sem resnično uživala v prvih mesecih. Toliko emocionalnega balasta je sprožil porod, da nisem uspela procesirati vse kar se je dogajalo. Povrh vsega so nekje v moji glavi še odzvanjale besede, ki sem jih vsaj stokrat slišala, da smrt leži pod posteljo prvih 6 tednov po porodu. In ker sem po svoje malo vraževerna, so take besede dobile prevelik pomen in še podpihnile moj neutemeljeni strah do vsega.
To objavo pišem že res dolgo. Ampak očitno sem potrebovala čas. Skoraj 1 leto če smo natančni. Ampak želim biti resnična. Pokazat mojo resnico v vseh njenih odtenkih. Ne bom olepševala in lagala. Meni je bil porod in poporodno obdobje zelo težka preizkušnja. Življenje ne gre vedno tako kot si zamislimo. Včasih nas kakšne lekcije presenetijo na trd način. Jaz vem, da sem vse te stvari dobila z razlogom. Da sem se soočila s svojimi občutki, s svojimi potlačenimi stvarmi. Za otroka moramo biti starši najboljša verzija sebe, da mu lahko damo najboljše stvari. Ampak, da lahko postanemo najboljša verzija moramo v svojo globino počistiti vse kar nam ne služi na tej poti.
Danes sem srečna. Resnično uživam s svojo deklico in sprejela sem celotno situacijo. Priznam, da me včasih še malo presenetijo kakšni občutki tesnobe in strahu ampak tokrat sem pripravljena in jih znam ozavestit ter razrešit. Nobenih občutkov ne smemo potlačit in upat, da bodo izginili. Ker ne bodo. Ker bodo v neki drugi situaciji našli ventil za udarit ven in takrat bo šele grozno.
Slišim zgodbe, kako nekatere mame ne morejo sprejet svojega otroka, kako nekatere ne morejo sprejet svojega telesa po porodu, pa nekatere ne morejo niti pogledat več svojega partnerja, spet druge, ki so po porodu končno začutile svoje poslanstvo na tem planetu in so se začele počutit celostne… Zgodb je kolikor je mam. Ampak čas je, da jih povemo na glas. Ker nismo same. In prav je, da se tega zavedamo.
To je moja zgodba.
#nisisamamama
P.S: Če imaš sama kakšno vprašanje glede dojenja, reševanja težav, nosečnosti, poporodnem obdobju, mi pa kar piši. Vesela bom, če ti bom lahko kako pomagala.
*Slika zgoraj: najin prvi izhod na zrak. Ne zgledam kot nekdo z vsemi temi težavami, ne? 😉