V zadnjem času sem se velikokrat znašla v neprijetni situaciji povezani z dojenjem. Nerazumevanje, predsodki, neodobravanje. In zato sem se odločila, da na to temo še kaj napišem. Dojenje je v družbi žal še vedno tabu tema. Po eni strani se obsoja ženske, ki ne dojijo ali dojijo le par mesecev, po drugi strani pa je spet nenaravno če ženska doji otroka starejšega od 1 leta.
Tudi sama sem bila nekoč pod vplivom mnenj drugih in polna predsodkov. Preden sem se srečala z dojenjem in materinstvom, ki mi je popolnoma spremenilo pogled na svet. Tudi ko sem začela sama dojit sem bila trdno prepričana, da bom dojila samo do 1 leta, ker se potem ne spodobi več. Ko ima otrok enkrat zobe, ko govori, ko hodi.. Vse to sem imela za mejnike, ki naj bi bili pokazatelji, da otrok ne rabi več dojenja.
Odločena sem bila, da bom polno dojila do 6 meseca, potem pa zmanjševala dojenje ob dodajanju goste hrane, do 1 leta, ko bomo s kratkim odstavljanjem z dojenjem končale.
Pa sem res polno dojila do 6 meseca in nato začela počasi z uvajanjem goste hrane. Prvi teden po par žličk in zraven sem še vedno polno dojila. Potem pa se je popolnoma spontano in naravno dojenje zmanjševalo in povečevali so se obroki goste hrane. Nekje do 9 ali 10 meseca smo prišle na dojenje le še zvečer in zjutraj ter izjemoma ob izraščanju zobkov.
In je prišlo tisto magično eno leto. Moja dojenčica je postala malčica. In takrat so se mi začeli dvomi glede dojenja. Po eni strani sem imela trdno zasidrano prepričanja, da se dojenje po enem letu ne spodobi več, po drugi strani sem vedela kako močno imunsko podporo ji še lahko nudim z dojenjem, sploh v časih po karanteni in novemu načinu življenja z virusom. Po vseh prebranih študijah in raziskavah sem vedela, da dojenje otroku koristi tudi po 1 letu ampak v meni je še vedno bil dvom, predvsem zaradi odziva okolice.
Najhuje je (bilo) ko sem bila kje zunaj v družbi in sem slučajno omenila, da še vedno dojim. Najbolj me je presenetil odziv nekaterih mamic in celo vzgojiteljic, ki so tudi nekoč dojile. Kako ostro so zavračale in obsojale to, da še vedno dojim. Kolikokrat se mi je zgodilo, da sem dobivala čudne poglede in izjave kot da kar počnem ni normalno. Ena je celo predlagala, naj si vsaj mleko izčrpam in ji dam pit po skodelici. Ja, ker to pa je res naravno? Skratka, ni lahko biti drugačen. Sploh ko sta nevednost in predsodki tako močno zasidrani v množici. Ko si edini drugačnega mnenja in pluješ proti toku. Ampak, ko veš zakaj nekaj delaš, ko si prepričan, da počneš dobro stvar, takrat ti postane vseeno za mnenja drugih. In to se je zgodilo meni. Ne bom rekla, da me take izjave ne prizadenejo več ampak vem, da kar delam delam za dobro svojega otroka in vem, da so take izjave popolnoma nepomembne. In srečna sem, da čeprav v manjšini smo še vedno mamice, ki ustrajamo z dojenjem tudi po 1 letu.
To ni lažja pot, kot bi si kdo predstavljal. Daleč od tega. Dojenje je za mamico še vedno naporno in to ni easy way out, da lahko otroka na primer uspavaš ali zjutraj še malo pospiš. Je pa najlažji način, za podprtje otrokovega imunskega sistema in dovajanje vitaminov in mineralov. Naravni vitamini prisotni v materinem mleku se neprimerljivo bolje absorbirajo in izkoristijo kot kakršni koli vitamini v prehranskih dopolnilih.
Po najnovejših raziskavah, so tudi ugotovili, da se materino mleko spreminja glede na število podojev. Manj kot je podojev, bolj je v mleku skoncentriran vir beljakovin, maščob in vitaminov, ki so nujno potrebni za izgradnjo celic, razvoj možganov in splošno rast in razvoj. Skratka otrok dobi vse kar potrebuje, če se podoji večkrat na dan ali samo 1x v dnevu.
Dojenje, kot je zmotno prepričanje, ne zavira otrokovega razvoja in ne poškoduje otrokovih zob (sladkarije, smokiji, čokolinoti, frutki.. to poškoduje zobke, sploh če jih ne začnemo čistiti že takoj od prvega zobka dalje!). Po prvem letu, otrok dojenja ne potrebuje več nujno zaradi prehranskih namenov, ker, če ima raznoliko prehrano dobi glavna hranila iz hrane. Dojenje pa ostaja še vedno zelo pomembna aktivnost, s katero se otrok sprošča, umirja, dobi občutek varnosti, potolaži ob močni bolečini (npr. izraščanje zobkov, bolezen, vnetja ušes…) in v kateri lahko predeluje doživete izkušnje, kar mu pomaga, da z zdravim odnosom, bolj sproščen in samozavesten raziskuje svet. In ne, otrok, ki se dlje časa doji zaradi tega ne bo bolj razvajen.
Pri ljudstvih, ki živijo še vedno tesno povezanih z naravo (razna plemena) dojenje poteka do izgradnje imunskega sistema oziroma do izraščanja prvih stalnih kočnikov (nekje do 5 leta ali celo dlje). Raziskovalci dojenja ugotavljajo samo pozitivne učinke dojenja po 1 letu in tudi vse svetovne organizacije, ki se ukvarjajo s temi področji (WHO, UNICEF, LLL…) podpirajo naravno dojenje, dokler to ustreza mamici in otroku. Otrok naj bi se po naravni poti sam odstavil od dojenja med 2 in 7 letom. V svetovnem merilu mame povprečno dojimo 3-4 leta.
Midve sva po enem letu prišle na dojenje samo še zjutraj in glede na to, da Evelyn ni navezana na dojenje bi lahko s tem končala kadarkoli in nebi bilo težav. Tudi če se kakšen dan ne podoji, ji to ne manjka in tudi jaz nimam težav z zastajanjem mleka ali bolečinami. Zato sem se odločila, da bom s tem še vedno ustrajala. Kako dolgo? Dokler nama bo pašalo in se bomo ob tem dobro počutile.
Ja, sem mama 14 mesečni hčerki in ponosna sem, da še vedno dojim. Kljub teškim začetkom z dojenjem, se nisem nikoli predala in sem ustrajala, ker želim svoji hčerki najboljše in vem da je to prava odločitev za našo družino.
Za vse mamice tam zunaj, ki se borite z raznimi predsodki, se soočate z neodobravanjem okolice, ste v dvomih… Odlično nam gre! Vsaka je točno taka mamica, kot jo naši otročički rabijo in pri vsem kar delate, poslušajte svojo intuicijo, ker same najbolj vemo kaj je dobro za našega otroka. Včasih nas je potrebno samo opomnit na to. 😉
Objemček,
Enet
Leave a Reply
Za objavo komentarja se morate prijaviti.