Moja porodna zgodba – Naravni porod

Sama pri sebi sem o porodu začela razmišljati nekje okrog 7 meseca nosečnosti oziroma takrat ko je bilo končno malo poznat trebušček 🙂 Tako kot z dojenjem sem imela neke svoje predstave tudi o porodu. Bila sem prepričana, da vsi malo pretiravajo z opisom, da v resnici to ni nič tako hudega, ker so že pred tisočletji ženske na njivah rojevale in da, če bi bilo tako grozno, ljudje nebi imeli tudi po 5 otrok. 😀 Pa tolažila sem se, da imam zelo visok prag bolečine in da če pri zobarju preživim, bom tudi to. 🙂 Zato niti nisem občutila nekega strahu pred porodom ali bolečino. Že od štarta sem bila odločena, da bom rodila po naravni poti, brez epiduralne, ultive ali drugih protibolečinskih sredstev. Zato sem se tudi odločila, da grem rodit v Šempeter pri Gorici, ker mi je bilo bližje pa tudi ne nudijo epiduralne vsak dan. Torej, tudi če bi želela epiduralno, bi bla malo loterija. 🙂 Z odločitvijo sem bila zelo zadovoljna in več kot presenečena nad prijaznostjo in prijetnostjo vseh babic, ginekologov in medicinskih sester tam. Celotna izkušnja z vidika pomoči, strokovnosti in prijaznosti je bila odlična.

Sobota, 18.5.2019
“Ok, danes bi  bilo idealno, da rodim, da bo lahko moj mož imel žurko in da jutri ne bo nihče imel za it delat, poleg tega pa je za danes edini dan napovedano vremensko izboljšanje in bodo lahko zunaj. Hmm.. kaj pa če spečem še tortico? Malo anansa bi še, sam me že peče jezik. Morda bom raje ostala na datljih. Joj, gor morem it še tisto omaro s cunjami pospravit. Bo zadosti tolko tetra plenic?  Žihr bi potovalko za v porodnišnico do konca zrihtala, če bo treba tečt. ” Ja, nekako tako se je odvijal moj monolog za vikend. En kaos je bil v glavi. In mislim, da je to bilo samo moje spopadanje z vsemi občutki strahu pred neznanim in pričakovanja.

Vedela sem, da če želim roditi po naravni poti, moram roditi pred ponedeljkom, ker bodo drugače umetno sprožili porod. Zato sem se prepričevala, da bo polna luna naredila svoje in poskusila z vsemi vražami, da bi sprožila porod. Spet sem se cel dan prenajedala z datlji in ananasom, se konkretno nahodila s psom, pucala in skakala okoli, da se bo ja kaj začelo dogajati. Celo tortico sem spekla, da si ja nisem dala mira. 🙂

Popoldne sem imela mamo na obisku in že ko smo pili čaj, se mi je zdelo da me malo črviči po trebuhu. Ampak nisem niti bila pozorna na to, ker je bilo čisto subtilno in pač črvičenje kot že velikokrat do sedaj. Ščipalci, kot mi je rekla ginekologinja že večkrat. Res zelo izvirno ime. 🙂 Obisk gre in mimo in nadaljujem s pospravljanjem. Čez en čas pa sem postala pozorna na to črvičenje, ker je postajalo vedno bolj opazno in vedno bolj v nekem ritmu. Pa sem okrog 17h začela malo bolj bit pozorna na časovne intervale in sem ugotovila da se mi res ponavljajo nekje na 20min. Wuhuu začnem cviliti od navdušenja in obvestim moža. Pripravi se, danes gremo!

Potem pojem še malo ananasa in še malo pospravljam in se čez čas celo dam na kavč in se lotim gledat Zorrota. 😀 In to ščipanje postaja vedno bolj opazno in vedno bolj pogosto. Okrog 21h začnem spet štopati, ker je vse skupaj postalo že kar malo neprijetno in ugotovim, da se pojavlja nekje na 5min. Ojej. Malo me zaprpa in naredim mini paniko, da bo treba res it. Grem pod tuš, da se malo pomirim in medtem naročim mojemu možu, naj se odpravi in naj psa pelje v varstvo k njegovim. Pridem iz pod tuša in pojem še malo ananasa. (Ja, sem se počutila kot da sem na tekmovanju v rekordnem žretju ananasa 😀 ) In zdaj me to ščipanje že kar boli. Kot menstrualne bolećine, pri katerih sem ponavadi že vzela Nalgesin forte. Vržem še čiste cunje v potovalko in gremo v avto. Štartamo okrog 23h.

Čeprav imamo do Šempetra cca 15min vožnje se mi je zdelo, da sva tokrat prišla rekordno hitro. Po zaslugi naše čudovite luknjaste hitre ceste pa me je use bolelo in spet dalo lulat. Boleče črvičenje se je ves čas stonjevalo in ko sva hodila v porodnišnico sem od vsega mislila, da se bom polulala kar po poti. No, uspela sem pridet do WCja pri porodnišnici. 🙂 Pa nato pozvonim pri vratih in čez par minut se pojavi babica okrog vogala. Ker sem jo spoznala že na pregledu v nosečnosti, mi je kar malo odleglo in sem se malenkost sprostila. Pa ji razložim, da se mi zdi, da imam popadke na 5min in da me še kar fajn boli, ona pa čisto skulirana me odpelje v prostore za preglede in mi reče, da bomo prekontrolirale kaj se dogaja.

Najprej se v eni sobi preoblečem v bolniško haljo in pospravim vse svoje stvari in nato me priključi na CTG. Ker je imela vprašalnik o vseh mojih podatkih (ime očeta otroka, moje zdravstveno stanje itd.) že izpolnjen od prejšnjič, me je pustila samo, medtem ko je šla pripravit use ostale stvari. Ker se je vmes dojenčica obračala, je mogla prit večkrat popravit elektrode, da je beležilo utrip. Po približno pol ure preveri izrisane podatke CTGja in mi pravi, da je bil samo en popadek. Eden??! Jaz sem jih čutla vsaj 20x. Ojej. Nato opravi še vaginalni pregled in mi reče, da sem odprta 2 cm. Ojej ojej. Pa mi reče, da me bo sprejela na oddelek, ker sem vseeno tolko čez rok. Tako da se poslovim od moža in odracam na drugi konec, na poporodni oddelek v sobo polno nosečnic, ki so čakale tako kot jaz, da se kaj začne dogajat ali pa so bile sprejete zaradi rizične nosečnosti.

Nedelja, 19.5.2019
Ta noč je bila ena najhujših noči kar jih pomnim. Bolelo me je. Fajn! Ok, vsaj vem, kako zgledajo popadki sem si mislila in poskušala ostati pozitivna. V sobi nas je bilo 6 in res je bilo neprijetno. Ena je smrčala, ena stokala, ena se premetavala. In jaz, ki sem vsake 15min šla iz sobe na hodnik, da sem imela malo miru in sem lahko predihavala bolečine. Vmes sem si odvrtela par vodenih meditacij, da sem se malo pomirjala in pospešeno sem jemala Bachove rešilne kapljice. Vmes sem imela par navalov smeha, ker me je že tolko bolelo in se mi je vse zdelo nerealno. Najbolj grozno je, ko upaš, da se boš umes med epizodami bolečine malo spočil in tega kar od nikoder ni. Kvečjemu postaja bolečina vedno bolj intenzivna in bolj pogosta.

Okrog 5h zjutraj me ta babica, ki me je sprejela, dobi na hodniku, kako se oprijemam ograje, skoraj hiperventiliram in se cela tresem. In me lahkotno vpraša, če se mi zdi, da postajajo popadki kaj bolj intenzivni. NEEEE, sploh ne! (Čutiš moj sarkazem?). Pa mi reče, da gremo pogledat če se kaj dogaja. Od bolečine sem se tresla že kot šiba na vodi. In gremo spet v sobo za pregled kjer mi reče, da sem odprta 3cm in maternični vrat se je malo skrajšal. Resno?? V 5h urah 1cm? Pa saj s takim tempom bom noseča še en mesec! Potem mi je rekla, da bo poskusila prisilno malo razširiti vrat in naj se sprostim, ker sem cela zakrčena. Njeni nasveti glede dihanja in njene pomirjujoče besede, so mi zelo pomagali, da sem se malce sprostila. Potem je med popadkom začela širit vrat in od bolečine sem skorja padla skupaj. Še dobro, da je bilo hitro rešeno. Nato mi je predlagala, da naredimo en manjši klistir, ker naj bi to ponavadi pospešilo vse skupaj. Ok, valda, karkoli, sam da že enkrat rodim. Pred tem, mi naroči naj pokličem moža in mu rečem naj pride čez kakšno uro nazaj.

V sobi, kjer sem se na začetku odpravila, mi naredi klistir, ki na moje presenečenje sploh ni bil neprijeten in grozen, kot sem si predstavljala. Vse skupaj je bilo v manj kot minutki konec in potem me je pustila samo v sobi., da se bom lahko v miru odpravila in stuširala. Ko sem mogla par minut počakat naslonjena na naslonjalo od postelje, sem se zvijala od bolečin in se trudila predihovati. Ni trajalo dolgo, ko me je konkretno spucalo, nato se je šele začelo. Ko sem mislila že vsaj 10x, da je verjetno to to, najmočnejša bolečina, ki me čaka, me je spet presenetil močnejši sunek bolečine. Noge so si mi tresle, da jih nisem mogla kontrolirat, zvijalo me je v kepico, oblival me je mrzli pot in popadki so šopali na minuto ali še manj. Rabila sem dobrih 15min, da sem uspela sploh prit izpod tuša ven in se preoblečt, kajti noge me niso niti najmanj ubogale. Ko mi končno uspe prit do vrat sem za sekundo olajšana ko vidim moža in greva skupaj proti porodni sobi.

Od tega trenutka dalje je moj spomin od vse bolečine postal malo meglen. Zato sem res srečna, da sem imela moža zraven, da je spremljal kaj vse se je dogajalo. Še dobro, da pišem to zgodbo toliko kasneje, kajti če bi jo napisala takoj po porodu, bi ta del bil poln kletvic. 🙂

V porodno sobo smo prišli malo čez 6h. Babica mi je pomagala zlesti na posteljo in namestila mi je metuljčka v dlan za primere če bi šlo kaj narobe in bi bil potreben nujen carski. Pa potem še enkrat opravi vaginalni pregled in takrat sem hvalabogu bila že kar več odprta. Potem je sledilo predihovanje popadkov, malo na hrbtu in malo na boku. Ko sem mislila da bolj boleče kot tako ne more več biti, me je spet otresla bolečina, ki je postajala vse daljša, močnejša, s krajšimi premori vmes. Potem se je pa naša dojenčica odločila, da se ji mudi pridet na svet in je začela potiskat proti dol. Kar naenkrat sem začutila močno potrebo po tem da bi potisnila in babica me je začela opominjat naj ne potiskam, ker nisem še dovolj odprta in me lahko celo raztrže. In to je bilo zelo boleča ura predihovanja popadkov, sproščanja in zadrževanja potiskanja. Vmes me babica vpraša, ali mi da kaj proti bolečinam in v tistem trenutku bi vzela prav vse, tudi epiduralno, če bi se dalo. Tako sem dobila neko blažjo protibolečinsko inekcijo v zadnjico, ki ni pomagalo čisto nič in dali so mi smejalni plin, ki naj bi malo omilil bolečino. JA seveda! Bolelo me je glih tolko, sam da sem bila še konkretno zadeta zraven. Not a good idea. Še dobro, da sem imela mojega zlatega moža zraven, da me je opominjal na dihanje, ko sem pozabila dihati in ki mi je posodil roko, da sem jo lahko stiskala, čeprav je rekel, da ni bilo tako hudo kot si je predstavljal da bo. 😊

Vsak popadek ki sem ga predihala mi je babca govorila samo še enga in bomo iztisnile. In ta še eden je postal dva, tri, deset,.. nevemvečkolko. Vem da sem umes začela kričat da ne morem več. Ker res nisem mogla več. Sem se kar udala v usodo, da bom očitno od bolečine tam umrla. No pa nisem. 😊 Ampak tej občutki, ko obupaš in se boriš naprej, ker veš da druge nimaš, te res psihično zdelajo. Končno dobim zeleno luč za potiskanje in ta del je bil še najmanj boleč. Zahvaljujem se mojim močnim mišicam, da smo zdržale ta del in kljub utrujenosti prišle do konca.  Še par iztisov, ura je 7:55 in  Evelyn je tu. Ker je tako zelo hitela ven je babica morala malo prerezati presredek, da me nebi cele potrgala., ampak tega niti čutila nisem.

Takoj potem sem jo dobila na prsni koš in čas se je ustavil. Vse me je bolelo, utrujena sem bila ampak ob pogledu na mojega otroka mi je poskočilo srce. Ne bom se lagala, da ko enkrat vidiš svojega otroka pozabiš na vse. Daleč od tega. Še vedno, tudi 7 mesecev od poroda se spomnim teh občutkov in intenzivnosti bolečine. Ampak sem hvaležna za to izkušnjo. Ker sem zaradi nje močnejša. Bolj pogumna.

Potem sem morala počakati, da sem iztisnila še posteljico, kar se je zgodilo kakšnih 10min kasneje, in je bilo mačji kašelj v primerjavi z ostalim. Sledilo je še šivanje presredka, ki je bilo neboleče, razen inekcije lokalne anastezije, zaradi katere je ginekolog skoraj dobil mojo nogo v glavo. Potem pa je bilo končno konec. Odpeljali so nas na hodnik, kjer smo se začeli spoznavati z dojenjem, se crtali in občudovali. Jaz pa si nisem mogla kaj, da se nebi spraševala kdaj  naj bi prišlo na vrsto predihavanje na veliki žogi. No ja, vsaj vem za drugič. 😂